Pogosto se zgodi, da si naložimo na urnik preveč nalog, kot jih lahko v enem samem dnevu opravimo. A to ne more in ne sme biti izgovor za stalno zamujanje. Če so sporočila v stilu “Še pet minut!” redno poslana izpod naših prstov, potem si poglejmo, kaj lahko storimo, da bomo končno lahko točni.

Zakaj zamujamo?

Natančno opredelimo, kaj dejansko nas zamuja. Morda imamo t. i. “One More Task Syndrome”, to pomeni, da ves čas čutimo, da moramo biti produktivni, in tako na svoj urnik dodamo še več opravil. Veliko ljudi namreč čuti odpor, ko mora zapustiti hišo, in nenadoma začuti potrebo, da poravna pohištvo, odpre pošto itd. Če se ujamemo v takšnem početju, je najbolje, da se uščipnemo in si rečemo: “To lahko počaka!”

Kako premagati zamujanje?

Postati točen je za kroničnega zamudnika izjemno težek zalogaj. Pomembno je, da začnemo z opravili, ki jih nikakor ni možno prestaviti ali zamuditi. Najprej se navadimo, da na budilki ne pritiskamo dremeža, niti enkrat. Če se ne zmoremo zavezati k tako malim nevšečnostim, kot je ta, se nismo pripravljeni spoprijeti s kroničnim zamujanjem. Preden pa zares začnemo, poskusimo s tem: pojdimo nekam pravočasno. Samo enkrat. Razmislimo, kako se pri tem počutimo. Čutimo olajšanje ali tesnobo? Smo ponosni nase ali nas to dolgočasi? Od tukaj dalje lahko gradimo na točnosti.

Prvi korak: znova se naučimo povedati čas.

Dva tedna si vsak dan pri vsakem opravilu zapišemo, kako dolgo predvidevamo, da bo trajalo. To metodo uporabimo tudi pri prhanju, oblačenju, zajtrkovanju, vožnji na delo, pomivanju posode itd. in zraven dopišimo še dejanski čas, ki smo ga za to opravilo porabili. Številni ljudje imajo namreč v glavi nerealistične predstave o času, ki ga porabijo za neko opravilo. Samo zato, ker so nekoč, pred petimi leti, od doma do službe porabili deset minut, to nikakor ne pomeni, da je to tudi danes realen čas do službe.

PREBERITE ŠE: Čudne lastnosti, ki jih podedujemo od svojih staršev

Znova se naučimo povedati čas.

Znova se naučimo povedati čas.

Drugi korak: nikoli ne načrtujmo, da bomo nekam prispeli pravočasno.

Zamudniki zmeraj ciljajo, da bodo prišli na minuto točno, in ne puščajo prostora za razna naključja. Če moramo biti v službi ob 9.00 in predvidevamo, da nam bo vzelo natanko deset minut, da prispemo tja, bomo odšli od doma ob 8.50. Če bomo zamudili zeleno luč na semaforju ali pa kakšno stvar pozabili doma, je nemogoče, da bi prišli pravočasno. Ne pustimo se naključjem. Načrtujmo, da bomo povsod petnajst minut prej.

Tretji korak: čakanje je dobrodošlo.

Če nas misel, da smo predčasno na cilju, utesnjuje, si za vmesni čas načrtujmo dejavnosti, ki nas bodo zaposlile. Prinesimo si revijo, pokličimo prijatelja ali pa pojdimo skozi svoj urnik. Dejavnosti naj bodo natančno opredeljene in prepričljive, saj nas morajo motivirati, da bomo zaradi njih predčasno na cilju.

Če imamo prijatelja ali družinskega člana, ki rad zamuja, si zapomnimo, da tokrat ne gre za nas. Prelisičiti nekoga z besedami, da se neki dogodek začne pol ure prej, ne deluje: sčasoma nas bo razkrinkal. In ob tem se nihče ne bo počutil dobro. Namesto tega se raje z njim iskreno pogovorimo in skupaj določimo nekatere smernice. Poskusimo s tem: vsakič, ko naš prijatelj petnajst minut zamuja, plača sladico. Če že ne bomo dosegli točnosti, se bomo pa vsaj posladkali.