Osebe, katerih razmerje deluje tako, kot bi moralo, se tudi takrat, ko so najbolj trmaste, slabe volje in zagrenjene, zavedajo, da bodo prišle domov in se ‘obesile’ na osebo, ki jih naredi najbolj srečno. Rachel Sussman pravi, da je to zato, ker imajo upanje. Zavedata se, da lahko drug drugemu nudita varnost in udobje.
Upanje je po mnenju Sussmanove najbolj pomemben znak, s katerim ugotovi, kakšen je status para, ki se udeleži njene terapije. Pari, katerih razmerje razpada, se počutijo brezupno glede odnosa in njihovega življenja. Te občutke potrjuje tudi raziskava iz 1992, v kateri so ugotovili, da je razočaranje v zakonu – ki ga spremljajo občutki depresije in obupa – največji znak, ki nakazuje na ločitev. Intervjuvani pari, ki so se počutili brezupno, so se večinoma tri leta pozneje tudi ločili. Raziskovalci pišejo, da so pari, ki so kazali znake obupa, dejali, da so imeli nerealna pričakovanja o tem, kakšna dejansko je poroka.
Kakšno bo razmerje, je odvisno od pripravljenosti para, da vlaga vanj, pravi družinski terapevt Hal Runkel. Če je eden od zakoncev ravnodušen, namesto da bi bil vznemirjen zaradi zakona, ga potem niti ne zanima, kako se partner počuti in vede. Ne skrbi pa ga niti, ali bo sploh ostal v zakonu.