Za to trditev je Akira O’Connor izvedel vrsto poskusov, ki so med drugim vsebovali umetno indukcijo, ki spominja na deja vu. Metoda je temeljila na tem, da so udeležencem v raziskavi povedali določeno število besed, ki so jih povezovali skupni, a namerno izpuščeni koncepti. Na primer, v seriji besed blazina, postelja, noč ni bilo besede spanje. Po nizu besed so tako udeležence raziskave prosili, naj povedo, ali so med besedami slišali besedo na črko “s”. Odgovor je bil negativen. Ko so jim pozneje zastavili enako vprašanje, so udeleženci večinoma rekli spanje. Začeli so namreč razmišljati, da so to besedo pravzaprav slišali, saj je bila popolnoma logičen dodatek k nizu besed. Možgani udeležencev so tako na novo interpretirali svoje spomine in udeležencem tako dali močan občutek deja vuja.
PREBERITE ŠE: Fenomeni, ki jih znanost ne zna razložiti
Kaj povzroča deja vu?
Z magnetno resonanco so ugotovili, da so bila najbolj aktivna območja možganov v teh trenutkih tista, ki so odgovorna za sprejemanje odločitev, in ne tista, ki so odgovorna za spomin. O’Connor tako predpostavlja, da ti deli možganov ustvarijo občutek deja vuja, saj spremljajo naše spomine in v njih iščejo napake. Ko najdejo neskladja, se takoj aktivirajo, mi pa dobimo srhljiv občutek, kot da smo to že nekoč videli ali pa se nam je to že zgodilo.
Raziskovalec Stefan Köhler iz Kanade meni, da lahko med deja vujem v naših možganih poteka reševanje sporov.
Preden bo ta teorija dokazana, bo treba zbrati še veliko podatkov. Če pa je to dejansko res, smo končno odkrili skrivnost deja vuja. To bo torej pomenilo, da možgani preverjajo kakovost naših spominov in iščejo neskladja med tistim, kar se resnično spomnimo, in tistim, za kar mislimo, da se spomnimo.
You must be logged in to post a comment.