Stari Rimljani so zelo pomembni, saj ne smemo pozabiti na njihove prispevke, ki so še zmeraj pomembni za sodobno družbo.

Morda še ne veste, a stari Rimljani so bili zelo gospodarni tudi z  uporabo odpadnih snovi – še posebej z lastnimi odpadki. Človeški urin in fekalije so uporabljali v vsakdanjem življenju na vsaj 6 različnih (in včasih dvomljivih) načinov.

1. Beljenje zob

Ko urin nekaj časa stoji, se razgradi v amonijak, ki pa je odličen za čiščenje in zlahka odstranjuje madeže. Rimski avtorji, kot je Gaj Valerij Katul, potrjujejo, da so ljudje uporabljali človeški in živalski urin za izpiranje ust, zaradi česar naj bi bili zobje bolj beli.

2. Sočno sadje

Urin prav tako vsebuje dušik in fosfor, ki pa naj bi bila koristna za gojenje rastlin. Rimski avtor Lucij Junij Moderat Kolumela je zapisal, da je star človeški urin še posebej uporaben pri gojenju granatnih jabolk, saj so zato bolj okusne in sočnejše.

3. Lepše toge

Amonijak v urinu je bil prav tako uporabljen za čiščenje tog v t. i. fullonicah (kraj, ker so prali perilo). V prvi fazi čiščenja so sodelovali moški, ki so v togah skakali gor in dol v velikih kadeh, napolnjenih z urinom. Druga faza je po navadi vključevala prst ali pepel. Oboje je pomagalo raztopiti maščobo, ki se je nabrala na togah.

Delo v

4. Zdravljenje živali

Kolumela je med drugim tudi zapisal, da naj bi se človeški urin uporabljal v veterinarske namene: ovce z žolčnimi težavami naj bi pile človeški urin, tiste, ki pa naj bi imele težave s pljuči, pa so urin dobile skozi nos. Tudi bolne čebele naj bi pile človeški urin, ptičjo gripo pa so ozdravili z nanašanjem mlačnega urina na ptičje kljune.

5. Strojenje

Stari Rimljani so pogosto uporabljali urin, pasje iztrebke in včasih tudi človeške iztrebke, da so naredili usnje. Dolgo namakanje v urinu je s kože odstranilo dlake, nato pa so dodali še iztrebke. Encimi, ki so jih proizvedle bakterije, so zmehčali kožo, zaradi česar je bila bolj voljna.

Stari Rimljani so bili gospodarstveni tudi z lastnimi odpadki.

6. Gnojenje polj

Gnojilo, narejeno iz človeških iztrebkov, lahko pomaga pri rasti rastlin, hkrati pa se lahko zaradi tega širijo bolezni. Rimljani so na svojih vrtovih uporabljali človeške iztrebke in urin, saj je naravna mešanica kakca, nitratov, fosforja in kalija hranila rastline. Očitno so v rimskih časih celo trgovali z iztrebki, saj so dokumentirani stercorari, zbiralci kakcev, ki so te nato prodajali.

Čeprav so bili človeški odpadki v starem Rimu uporabljeni na različne načine, ni jasno, kako so jih zbirali. Latrine – tako javne kot zasebne – so bile nedvomno koristne za kombinacije urina in blata, vendar pa z njimi ne bi mogli delati usnjarji, ki so potrebovali čisti urin. Jasno je tudi, da zbiranje teh odpadkov ni bilo zastonj. Cesar Vespazijan je okoli leta 70 n. št. uvedel davek na urin. Njegov sin Titus naj bi izrazil gnus nad davkom, Vespazijan pa mu je vrnil z besedami “Pecunia non olet.”(“Denar ne smrdi.”). Njegov davek je bil tako znan, da je njegovo ime še danes uporabljeno kot splošni izraz za pisoarje (vespassiennes v francoščini, vespasiani v italijanščini).

Naslednjič, ko vstopite v sanitarije ali v kopalnico, se zahvalite rimskemu božanstvu Clocacini. Če boste namreč razjezili to boginjo kanalizacijskega sistema, vam bo nedvomno poslala nesrečo, ki jo bo lahko rešil le vodovodar.