Fjodor Mihajlovič Dostojevski ni zgolj pisatelj, temveč um, ki je navdihil s svojo osebnostjo in delom veliko sodobnih umetnikov. In tako so nastali tudi kompleksni filmi, ki ne govorijo o življenju Dostojevskega, temveč jim je ta služil kot inspiracija.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je eden največjih ruskih romanopiscev in intelektualcev, ki je presegel meje preprostega leposlovja s tem, da je svoje knjige in karakterje bolj približal filozofskemu eseju kot pa ‘normalnemu’ romanu.

Razlaganje njegovih misli in njegove filozofije, z vsemi njihovimi protislovji in implikacijami, bi zahtevalo preveč časa in prostora, in to ni pravo mesto za to. Najlažji in najhitrejši način za opisovanje njegove poetike je v definciji “umetnik kaosa”. Opisuje temačen in grob svet, v katerem skoraj v celoti prevladuje zlo, v katerem dober človek postane idiot, ki nenamerno izpostavlja protislovja in posebnosti celotne družbe, in ga uniči. Kljub temu še vedno ostaja nekaj upanja (“Lepota bo rešila svet.”), ki ostaja v naših dušah.

Na tem seznamu ne boste našli filmov, ki temeljijo na romanih Dostojevskega (Bele noči (Le Notti Bianche, 1957), Dvojnik (The Double, 2013), Quatre Nuits d’un Reveur (1971), …), ampak le filme, ki jim je svet Dostojevskega navdih.

Sovražnik (Enemy, 2013)


Gre za počasen spust v izkrivljen um Gyllenhaala, medtem ko njegov lik drsi iz ene osebnost v drugo, ne da bi to opazili do skrivnostnega konca, ko oba končno živita skupaj. Eden je instinkt, drugi (navidezno) normalen in razočaran človek.

Dvojna igra (The Departed, 2006)


Dvojna igra je poleg tega, da je izvrstna kriminalka, tudi neverjetno temačen odsev dobrega in zlega ter neresnične meje, ki ju ločuje: kje se konča dobro in pravično? Je res mogoče upravičiti slabe stvari? Film na ta vprašanja odgovarja le delno, vendar to stori tako, da pripoveduje vznemirljivo zgodbo o dvojnih igrah in, presenetljivo, ljubezni, ki poskuša preživeti v svetu, onesnaženem z nasiljem, pohlepom in lažnostjo.

Žepar (Pickpocket, 1959)


Moški se v množici na hipodromu približa starejši ženski. Stoji za njo in se pretvarja, da gleda konjsko dirko. Njegova roka tik pred koncem dirke počasi odpre njeno torbico in vzame nekaj denarja. On odide, medtem pa glas pripovedovalca opisuje njegova čustva: misli, da je na vrhu sveta in da kraja ni za vsakogar, temveč samo za izbrane, za superljudi, ki kradejo za dobro celotne družbe. Michelu, žeparju, kraja daje ogromno zadovoljstvo, skoraj že na erotičen način. Lahko bi imel normalno življenje, vendar se odloči, da bo to nadaljeval, kot da bi se skoraj poskušal uničiti. Je nekakšna fuzija med dvema likoma Dostojevskega, Raskolnika in protagonista iz Zapiskov iz podtalja.

Dobrodošli gospod Chance (Being There, 1979)


Chance je vrtnar, ki je celo življenje živel in skrbel za rastline v hiši v predmestju Washingtona. Ko je prisiljen vstopiti v resničen svet, pozna samo to, kar je videl na televiziji. Po naključju srečnih dogodkov ga družba in zunanji svet ne uničijo ali zatirajo. Namesto tega želijo slišati o njegovih premislekih o stanju stvari in o državi. Režiser Hal Ashby je naredil popolno satiro družbe in ljudi na splošno, ki verjamejo, da je vse, kar je na televiziji, res, zaupanja vredno in je temu treba slediti.

Zadnji udarec (Match Point, 2005)


Od vseh filmov na seznamu, je ta film Woodyja Allena (ki se je že ukvarjal z rusko literaturo in samim Dostojevskim v eni od njegovih večjih mojstrovin, Ljubezen in smrt (1975)), brez dvoma najbolj očitno “dostojevskovski”. Allen nam prvi namig ponudi kar v enem od prvih prizorov, v katerem glavni junak Chris Wilton bere knjigo Zločin in kazen. V filmu režiser ne raziskuje le človeka s svojo sebično željo po moči in dobrem počutju (brez misli na propad ali smrt drugih ljudi), ampak tudi prisotnost zla v svetu ter njegovo nerazumljivo in večno zmago nad dobrim.

Vrv (Rope, 1948)


“Dobro in zlo, prav in narobe, so izumili za navadnega, povprečnega človeka, slabšega človeka, ker jih potrebuje,” pravi Brandon, eden izmed dveh morilcev v Hitchcockovem filmu, in zagovarja, da mu njegova intelektualna in fizična premoč omogočata, da mori, saj “nihče ne zagreši umora samo zato, da bi poskusil. Nihče, razen nas.” Brandon je tako povezovalni člen med Christom Wiltonom, protagonistom v Zadnjem udarcu in Raskolnikovim, glavnim likom v Zločinu in kazni. Vrv preoblikuje večje preobrate in refleksije Zločina in kazni v neverjetno neprijazno satiro o višjem razredu, ki ga Hitchcock s svojim osupljivim delom s kamero spremeni v izjemno napet triler.

Taksist (Taxi Driver, 1976)


Film Taksist je nedvomno navdihil kratki roman Dostojevskega, Zapiski iz podtalja. Kultni lik Travis Bickle zavrača družba, ki ga je uporabila kot potrošno robo in vse, kar mu je ostalo je, da danes Veliko jabolko opazuje kot nočni taksist, ko pridejo na plan vsi pokvarjeni deli človeštva. Travis poskuša vstopiti nazaj v družbo in na koncu mu ironično uspe, ko skuša pomagati Jodie Foster, pri čimer smo priča prvemu impulzu prijaznosti (podobno kot pri antiheroju Dostojevskega, ko prvič vidi prostitutko Lizo).